Planinski izlet po Idrijskem Feldbanu
Že sama najava izleta je dala slutiti, da bo v nedeljo, 18. 10. 2026, močno prisoten pridih zgodovine. In ko se lepoti krajev pridruži še ugodna vremenska napoved, je zanimanje za udeležbo toliko večje. Ob 6. uri smo se tako člani našega planinskega društva odpeljali v smeri Krasa. Za tisto obvezno in nepogrešljivo jutranjo kavico smo se dogovorili v Hotedršici, v gostilni Turk, kjer so nam izjemoma odprli vrata uro prej. Že sam ambient stare in zelo prijetne gostilne je nakazoval, da tod veljajo drugačne vrednote. V Godoviču so se nam pridružili še planinci iz okolice Ajdovščine, poleg glavnega vodnika Mirka Sobana pa je vodenje izleta prevzela tudi vodnica Tina Jemec.
Tako je naša dobro razpoložena druščina štela že več kot 40 udeležencev in združevala planince s Primorske, Gorenjske, Koroške in Štajerske.
Mirko nas je seznanil z dogodki iz prve svetovne vojne, ko so se leta 1916, po padcu Gorice, vojaki monarhije morali umakniti na levi breg reke Soče. Tako je bilo treba v zelo kratkem času zgraditi nove oskrbovalne poti, po katerih so novo frontno črto oskrbovali z orožjem in živili, hkrati pa so omogočale tudi prevoz ranjenih vojakov.
V ta namen so gradili tako imenovane feldbane oziroma poljske železnice. Na izletu smo prehodili traso ene izmed njih, ki je povezovala Godovič z Idrijo. Umestitev ozkotirne proge, ki je premagala kar 300 metrov višinske razlike, je bila izjemen inženirski podvig, ki ga je bilo treba izvesti v zelo kratkem času. Prvi del trase je potekal po stari Napoleonovi cesti, nato pa je sledil 16-kilometrski spust proti Idriji.
Razgledi in prepadi ob poti te kar prisilijo, da pomisliš na vse tiste vojake in ujetnike, ki so tukaj garali in v izjemno težkih razmerah dosegali skoraj nemogoče. Čeprav proga ni bila namenjena prevozu zdravih vojakov, so jo ti občasno vendarle uporabljali. Njihovo vožnjo naj bi spremljali vzkliki strahu, pa tudi vriskanje, so nam pripovedovali domači udeleženci izleta, ki so nam pot popestrili s številnimi zanimivostmi iz tistega časa.
Ker je več kot stoletje od teh dogodkov na trasi pustilo svoje sledi, je bilo treba posamezne odseke poti premagovati s pomočjo jeklenic in kovinskih lestev. Previdnost na tej poti zato nikakor ni odveč. Pot je celo označena kot zelo zahtevna, čeprav se nam je zdela ta ocena morda nekoliko prestroga.
Na koncu smo bili nagrajeni s pogledom na smaragdno Idrijco, ki nas je pričakala v dolini, in na Divje jezero, ki ima status naravnega spomenika. Ob našem obisku je bilo jezero spokojno, prav tako tudi Jezernica, ki iz njega odteka in je s svojimi pičlimi 55 metri najkrajša slovenska reka.
Po šestih urah hoje, med katero smo si privoščili tudi dva postanka, smo prispeli v zgodovinsko Idrijo. Malo utrujeni, a polni lepih vtisov in prepričani, da se je v te kraje vredno še vrniti.
Za varnost na poti so skrbeli društveni vodniki Mirko Soban, Vlado Stropnik, Tina Jemec in Danilo Čebul. V večernih urah smo se varno vrnili domov, za kar je poskrbel naš prevoznik Tadej Natek iz Mozirja.
Zapisal: Danilo Čebul
Foto: Vladimira Lepko
Fotogalerija
_.JPG)
