MOJ PRVI PLANINSKI TABOR – PIRENEJI 2025

Ponavadi se na izlete odpravimo zgodaj zjutraj, a letos je bilo drugače – naš odhod je bil načrtovan šele ob pol devetih zvečer. Kot da bi nam usoda želela ponagajati, smo morali pred potjo še temeljito oprati avtobus. In ravno ko smo se udobno namestili na sedeže, se je ulilo kot iz škafa. Tako smo v sveže opranem avtobusu začeli skoraj dvajseturno vožnjo proti zahodu, proti Sredozemlju. V nočnih urah smo skozi okna občudovali blišč Monaka in njihovo dragoceno floto, nato pa se počasi prebili do francoske meje. Po nekaj krajših postankih smo končno prečkali še špansko mejo.

V soboto popoldne smo v presenetljivo dobrem času prispeli v očarljivo gorsko mestece Camprodon. Pot do hotela pa je bila prava preizkušnja za naše kovčke – kolesca so morala preživeti pesek, tlakovce in granitne kocke. Ko smo se končno namestili v sobe, je sledilo veselo odkrivanje: kdo ima boljšo teraso, kdo katere sosede in že je bil čas za večerjo. V čast nam, kot gostom, je pred obrokom zazvenela Slovenska himna, kar je vsem narisalo nasmeh na obraz. Večerja je bila okusna, druženje sproščeno, in ura je hitro zdrsnila v noč. Spati je bilo nujno – naslednji dan nas je čakala prva prava tura med pirenejskimi vrhovi.

Ura je bila še prezgodnja, a vstali smo, hitro zajtrkovali in se odpravili na avtobus. Pot nas je vodila mimo slikovitih mestec in vasi, skozi ostre ovinke in med razgledi, ki so kar vabili k občudovanju. Po vijugasti cesti smo prispeli do našega izhodišča – Vallter 2000. Prav tu, med temi hribi, izvira reka Ter, zato kraj nosi ime Dolina Ter.

Na parkirišču smo se razdelili v dve skupini – lažjo in težjo. Sama sem si rekla: »No, pa pojdimo na težjo, druge dni bo še čas za krajše ture.« Takoj smo krenili v hrib proti prvemu vrhu, Pic de la Dona (2702 m), do katerega smo potrebovali približno eno uro. Del poti je z nami prehodila tudi krajša skupina, ki se je nato obrnila nazaj, naredila krožno turo in si vmes ogledala izvir reke Ter.

Prvi del poti je bil živahen, saj je prav tisti dan potekalo tekmovanje v gorskem teku. Španci so očitno strastni gorski tekači – bilo jih je ogromno. Sledilo je prvo uradno slikanje, nekaj čokoladnih zalogajev, nato pa smo se podali proti drugemu vrhu. Na najvišji točki ture, Pic de Bastiments (2881 m), smo si privoščili daljšo malico in seveda – čas za fotografiranje. Vodniki so že zavijali z očmi ob našem večnem »dej še mene tukej sliki«, ki ga je ponavljala ista druščina.

Ker na takšni višini še nikoli nisem bila, sem pričakovala krst. Namesto tega pa so me krstili moji gojzarji – z dvema velikima žuljema na vsaki nogi, ki sta me spremljala do konca tabora. Sledil je dolg spust na sedlo in nato še vzpon na zadnji vrh dneva, Gra de Fajol (2714 m). Ves čas nas je spremljal veter, a tudi čudoviti razgledi, ki so odtehtali vsak korak.

Po isti poti smo se vrnili na sedlo in zavili nižje proti dolini, do koče Refugi d’Ulldeter, kjer so nas že spočiti pričakali prijatelji z lažje ture. Skupaj smo posedeli, izmenjali vtise in se nato vrnili proti avtobusu, domov in na večerjo. Večer pa je prinesel še dodaten razlog za veselje – košarkarsko tekmo evropskega prvenstva med Slovenijo in Italijo, ki smo jo seveda zmagali. Navdušenje je bilo nepopisno.

Četrti dan smo morali načrt nekoliko prilagoditi, saj je vremenska napoved obljubljala dež. Težja tura je bila odpovedana, zato smo se vsi skupaj odpravili proti kraju Queralbs. Pot nas je vodila skozi majhna mesteca, ki niso bila ustvarjena za naš velik avtobus, a je šofer brez strahu premagoval 90-stopinjske ovinke. Nas je bilo le strah, da ne odnesemo kakšnega balkona. Naš cilj dneva je bilo romarsko središče Nuria.

V Queralbsu, kjer stoji spodnja postaja zobate železnice do Nurie, se verniki in turisti običajno udobno zapeljejo do središča. Mi pa smo se odločili za pešpot. Najprej smo se sprehodili skozi vasico in občudovali kamnito arhitekturo, ki daje kraju poseben čar. Nato smo krenili po romarski poti, ki nas je vodila skoraj štiri ure navzgor. Ob poti nas je spremljala železnica, medtem ko smo se mi vzpenjali mimo drobnih izvirov vode. Nekateri so na poti našli boga, drugi pa lepe razglede. Vreme je zdržalo prav do trenutka, ko smo se zatekli v gorsko kočo, le streljaj stran od Nurie. Ko je ploha minila, smo se z zobato železnico v dvajsetih minutah spustili nazaj v Queralbs in se vrnili v hotel – na druženje, večerjo in za nekatere še skok v bazen. Po večerji smo se sprehodili skozi mesto in kupili obvezne spominke – magnetke.

Novo jutro je prineslo prvi premik v drug hotel. Glavna atrakcija dneva je bil benediktinski samostan Montserrat. Ironično pa nam je vreme spet ponagajalo – v celem mesecu ni padla kaplja dežja, mi pa smo ga doživeli ravno tam. Prvotni načrt je bil, da se z železnico povzpnemo do samostana na 1200 metrih, saj je razgled iz vlaka nekaj posebnega. A samostan se je skrival v megli, zato smo se do njega pripeljali kar z avtobusom. Ko smo prispeli, je dež ponehal in lahko smo se podali na predvidene pohode. Daljša skupina je osvojila vrh Sant Jeroni, krajša pa se je sprehodila do razgledne ploščadi, od koder se lepo vidi celoten kompleks. Že ob prvem pogledu na skalne stolpe, ki se dvigajo nad samostanom, je bilo jasno, da nosijo posebno energijo – ljudje jih občudujejo že od leta 1000.

Ko smo zaključili z občudovanjem Montserrata, smo se usedli na avtobus in se podali na dolgo pot proti drugemu delu Pirenejev, v kraj Panticosa. Čas na poti je krajšal žlahten izbor glasbe Yo-Zo-ta, ki je odmeval po radiu. V večernih urah smo prispeli v majhen gorski kraj, le deset kilometrov od francoske meje. Za večerjo smo si lahko izbrali vsak svoj trihodni meni, dan pa se je zaključil z nepričakovanim presenečenjem – tisti, ki se niso takoj odpravili pod tuš, so se morali zadovoljiti z mrzlo vodo.

Peti dan pohodov je bil prijaznejši do mojih nog in žuljev – bolj ravninski, a nič manj čaroben. Skupaj smo se odpeljali do narodnega parka Monte Perdido, kjer smo se razdelili na daljšo in krajšo turo, obe pa začeli v kraju Pradera de Ordesa. Pot nas je vodila mimo številnih slapov, tolmunov in potokov, ves čas pa nas je spremljalo šumenje vode. Ob vsakem slapu smo se seveda morali ustaviti za fotografijo. Velik del poti je potekal skozi sotesko, ki se je na koncu razprla v veličastno dolino, obkroženo z vršaci. Tam nas je pričakal mogočen slap Cascada Cola de Caballo – cilj našega pohoda. Poslikali smo se, pomalicali in nato pospešili korak, saj nas je znova lovil dež. Po kratkem okrepčilu v kavarnici na izhodišču smo se vrnili v hotel – najprej pod tuš (lekcija prejšnjega dne!), nato na večerjo in večerno druženje. Tokrat ne predolgo, saj je nekatere naslednji dan čakala najtežja tura tabora. Nekaj junakov je še spremljalo košarkarsko tekmo Slovenija – Nemčija in ob porazu rahlo utapljalo žalost, ki pa je hitro izpuhtela – noč je prinesla rojstni dan cimre Mihaele, ki smo ga veselo proslavili, preden smo se razkropili v postelje.

Zadnji dan pohodov smo se  prebudili z rahlim cmokom v grlu – saj veste, tisti občutek, ko bi še malo ostal, pa veš, da je konec blizu. Po zajtrku smo se zapeljali po ovinkasti cesti v Baños de Panticosa in se sprehodili do nekdanjega hotelskega kompleksa, kjer smo se še zadnjič razdelili na »junake« in »uživače«. Junaki so z odločnim korakom šibali proti tri tisočaku Garmo Negro (3064 m), mi pa smo bolj počasi, a nič manj ponosno, zagrizli v svoj vzpon.

Naša pot je bila kot nalašč za zadnji dan – razgibana, obsijana s soncem (končno!), polna potočkov in slapov, ki so nas spremljali kot navijači ob poti. V lepem tempu smo prispeli do koče Refugio de los Ibones de Bachimana, kjer smo se raztegnili na ploščate skale in se nastavljali soncu, kot da polnimo baterije za cel teden vnaprej. Potem pa šok – novica, da je težja skupina že na vrhu! Kako prosim? So leteli gor? No, ko smo slišali, kdo je v tisti ekipi, nam je bilo hitro jasno, zakaj so bili tako ekspresni.

Seveda smo se še poslikali (ker brez fotke pač ni ture), nato pa se podali nazaj, da nas ne bi junaki prehiteli še pri spustu. Na avtobusu smo praznovali rojstni dan, ki se je kasneje preselil v eno izmed kavarnic v kraju – ker se pač spodobi, da se zadnji večer zaključi z veseljem. Večer je bil sproščen, brez hitenja, saj nas naslednje jutro ni več čakala nobena tura. Samo še zadnji objemi, zadnje šale in zadnji kozarci – navihan zaključek navihanega tabora.

Zadnja dva dneva sta bila turistično obarvana. Spakirali smo se, se poslovili od Pirenejev in se jim zahvalili, da so nas sprejeli medse ter da se nikomur ni nič zgodilo. Pot nas je vodila proti Barceloni, kjer smo ob žlahtnem izboru slovenskih pesmi na avtobusu že čutili pridih doma. V Barceloni smo imeli voden ogled mesta in nekaj prostega časa – nekateri so si privoščili sangrio ali pivo, drugi pa poleg sangrie še nakup spominkov. Najpomembnejše navodilo dneva je bilo: ob točni uri na avtobusni postaji, saj avtobus tam ne more čakati. In seveda smo bili vsi na pravem mestu ob pravem času. Pot nas je nato vodila ob Costa Bravi do kraja Pineda de Mar. Ker nekateri še nismo dosegli predvidenih korakov, smo se zvečer odpravili v diskoteko, kjer smo plesali do jutranjih ur in ko potem pa res nismo mogli več, odšli nazaj v hotel. 

Zadnji zajtrk je bil prvič v celem tednu ob »normalni« uri. Do poldneva smo imeli prosti čas – sprehod po plaži, kavica ali dve, celo turistični vlakec, ki nas je popeljal po mestu. Nato pa je prišel trenutek slovesa od Španije in dolga pot domov proti Šoštanju.

Na koncu bi se rada zahvalila vsem – vodji tabora Mateju, vodnikom Valentini, Janezu, Bojanu in Markotu. Hvala za čudovito izpeljan tabor, ki ste ga morali zaradi vremena večkrat prilagoditi, za potrpljenje ob vseh vrhovih, kjer smo se morali poslikati in za odlično vzdušje, ki je trajalo ves čas. Hvala tudi vsem planincem, ki so bili del tabora – vsak je dodal svoj košček v mozaik, ki nosi naslov Planinski tabor Pireneji 2025.

Kaja Koželjnik

Fotogalerija