Črna Gora s kolesom - divja, pristna in gostoljubna, kot vožnja skozi razglednico
Poročilo s turnokolesarskega tabora 2025 PD Šoštanj – Črna Gora (5. – 12. julij 2025)
Vesela sva, da imava čast napisati poročilo o turnokolesarskem taboru 2025 v Črni Gori, še posebej zato, ker se do zdaj skupinskih tur skoraj nisva udeleževala (ponavadi kolesariva “po svoje”, brez sestankov, zapisnikov in… brez tega, da ti nekdo reče: “Zdej se bomo pa pred turo ogreli…”).
Morava priznati, da je bil ta tabor izjemen – zaradi ekipe, prijaznih in sproščenih odnosov, veliko smeha, odlične organizacije in zaradi lokacije, ki je divja, čista in neokrnjena narava, kjer se počutiš, kot da si na koncu sveta (in včasih tudi na koncu moči…).
To ni bil izlet s petimi zvezdicami - fensi hoteli, speglanimi enoslednicami in žičnicami, ki te “teleportirajo” na višino. Nekajkrat je bil majhen kolesarski nahrbtnik “nabasan” z osnovnimi sredstvi za nočitev v hribih pod “tisoč zvezdami”.
To je bil pristen tabor z odlično domačo hrano, včasih s skupnimi ležišči, pogosto z blatnimi in kamnitimi potmi, z vzponi, kjer se začneš pogovarjati sam s sabo in s spusti, kjer se spet začneš pogovarjati sam s sabo – samo hitreje in z razgledi, ki te pustijo brez besed.
In ja, kljub vsakodnevni utrujenosti smo znali biti zvečer sproščeni “žurerji”, ki se nam sploh ni mudilo spat… pa smo kljub temu zjutraj vstali in nadaljevali z začrtanim planom. To šteje kot čudež ali kot dobra družba z veliko smeha (najverjetneje oboje).
Črna Gora je daleč… in to čisto dobesedno. Šalečani so s terencem in kombijem z doooolgo prikolico za kolesa na pot štartali že 4. julija, ob 23.00 izpred GD Šoštanj, naju pobrali v Ljubljani na Rudniku uro kasneje in šele čez približno 21 ur smo bili v prvi postojanki za spanje na Kučkih planinah. Če kdo še misli, da je Črna Gora “blizu”, naj proba to pot “preživeti” brez naših voznikov, dobre ekipe in brez postankov – potem bo razumel, zakaj smo imeli na koncu že skoraj občutek, da smo prestopili časovni pas.
Med potjo so nas Urška, Andreja, Tomo, Aleš in Primož presenetili z zajtrkom na zelenici ob hrvaški avtocesti in sicer domači kruh, domače mesnine, sadje, zelenjavo in zmagovalno čokoladno mleko. Po takem zajtrku se človek prepriča, da je vse v življenju mogoče. Tudi kasnejši vzponi na črnogorske vršace.
Na taboru nas je bilo 12 kolesarjev, 5 punc (Urška, Andreja, Lili, Petra in Tina) in 7 fantov (Tomo, Aleš, Primož, Matej, Nejc, Robert in Sašo). Tehnično smo bili 4-je na e-bikih in 8 na “fižol” pogon (in ja – tudi punce smo bile na fižol :-). V praksi smo bili vsi na pogon “glava + srce + malo trme”.
Poseben poklon fantom, ki so po vsaki turi poskrbeli, da so bila naša kolesa oprana in pripravljena za naslednji dan. Punce smo bile res pocrkljane in naša edina naloga je bila odpeljat turo. Kar se zdi lažje, dokler ne ugotoviš, da je “odpeljat turo” v Črni Gori cel podvig.
