Črna Gora s kolesom - divja, pristna in gostoljubna, kot vožnja skozi razglednico
Poročilo s turnokolesarskega tabora 2025 PD Šoštanj – Črna Gora (5. – 12. julij 2025)
Vesela sva, da imava čast napisati poročilo o turnokolesarskem taboru 2025 v Črni Gori, še posebej zato, ker se do zdaj skupinskih tur skoraj nisva udeleževala (ponavadi kolesariva “po svoje”, brez sestankov, zapisnikov in… brez tega, da ti nekdo reče: “Zdej se bomo pa pred turo ogreli…”).
Morava priznati, da je bil ta tabor izjemen – zaradi ekipe, prijaznih in sproščenih odnosov, veliko smeha, odlične organizacije in zaradi lokacije, ki je divja, čista in neokrnjena narava, kjer se počutiš, kot da si na koncu sveta (in včasih tudi na koncu moči…).
To ni bil izlet s petimi zvezdicami - fensi hoteli, speglanimi enoslednicami in žičnicami, ki te “teleportirajo” na višino. Nekajkrat je bil majhen kolesarski nahrbtnik “nabasan” z osnovnimi sredstvi za nočitev v hribih pod “tisoč zvezdami”.
To je bil pristen tabor z odlično domačo hrano, včasih s skupnimi ležišči, pogosto z blatnimi in kamnitimi potmi, z vzponi, kjer se začneš pogovarjati sam s sabo in s spusti, kjer se spet začneš pogovarjati sam s sabo – samo hitreje in z razgledi, ki te pustijo brez besed.
In ja, kljub vsakodnevni utrujenosti smo znali biti zvečer sproščeni “žurerji”, ki se nam sploh ni mudilo spat… pa smo kljub temu zjutraj vstali in nadaljevali z začrtanim planom. To šteje kot čudež ali kot dobra družba z veliko smeha (najverjetneje oboje).
Črna Gora je daleč… in to čisto dobesedno. Šalečani so s terencem in kombijem z doooolgo prikolico za kolesa na pot štartali že 4. julija, ob 23.00 izpred GD Šoštanj, naju pobrali v Ljubljani na Rudniku uro kasneje in šele čez približno 21 ur smo bili v prvi postojanki za spanje na Kučkih planinah. Če kdo še misli, da je Črna Gora “blizu”, naj proba to pot “preživeti” brez naših voznikov, dobre ekipe in brez postankov – potem bo razumel, zakaj smo imeli na koncu že skoraj občutek, da smo prestopili časovni pas.
Med potjo so nas Urška, Andreja, Tomo, Aleš in Primož presenetili z zajtrkom na zelenici ob hrvaški avtocesti in sicer domači kruh, domače mesnine, sadje, zelenjavo in zmagovalno čokoladno mleko. Po takem zajtrku se človek prepriča, da je vse v življenju mogoče. Tudi kasnejši vzponi na črnogorske vršace.
Na taboru nas je bilo 12 kolesarjev, 5 punc (Urška, Andreja, Lili, Petra in Tina) in 7 fantov (Tomo, Aleš, Primož, Matej, Nejc, Robert in Sašo). Tehnično smo bili 4-je na e-bikih in 8 na “fižol” pogon (in ja – tudi punce smo bile na fižol :-). V praksi smo bili vsi na pogon “glava + srce + malo trme”.
Poseben poklon fantom, ki so po vsaki turi poskrbeli, da so bila naša kolesa oprana in pripravljena za naslednji dan. Punce smo bile res pocrkljane in naša edina naloga je bila odpeljat turo. Kar se zdi lažje, dokler ne ugotoviš, da je “odpeljat turo” v Črni Gori cel podvig.
Statistično smo v petih dneh naredili 175 km in 4.700 v.m. Dovolj, da je dnevni hmeljev napitek in en šnops čisto legitimen del regeneracije za “sproščanja mišic”.
Organizacija taborja je bila na nivoju, ki jo človek hitro vzljubi: pred turo ogrevalne vaje (da telo vsaj približno ve, kaj ga čaka) in po vsaki turi kratek povzetek, kjer je vsak udeleženec imel priložnost povedati, kaj mu je bilo všeč in kaj ga je motilo (tega je bilo res malo oziroma nič). Potem pa gas od Kučkih planin do Prokletij.
Turo na taboru smo začeli pri Kučkih koritih nad kanjonom Cijevne ob meji z Albanijo. Makadam, prelazi, razgledi in tista črnogorska posebnost, ko misliš, da si že “gor”, se šele začne pravi vzpon. Spust do Rikavačkega jezera je bil nagrada in možnost kopanja še dodatna motivacija. Potem pa “češnja” vzpon na prelaz Širokar in spust v Verušo, kjer sta nas pričakala odlična večerja in prevoz.
Naslednje dni mimo Bjelasice in Komove. Kolesarjenje mimo številnih katunov (pastirskih bivališč) je bilo kot vožnja skozi razglednico. Prelaz Tresnjevik, pogledi na Komove, en fajn večerni žur in naslednji dan eden najdaljših spustov do Andrijevice - to so momenti, ko bi najraje ustavil čas (ali pa vsaj spust).
Drugo polovico tabora je vreme obrnilo ploščo iz ekstremno vročega v ekstremno hladno in mokro, ampak smo se zjutraj vseeno odpravili proti Prokletijam. Ko smo začeli turo, je lilo kot iz škafa, bilo je mrzlo in punce smo si iskreno želele, da bi bil to “prost dan”. Vodniki so se vseeno odločili, da odrinemo, zato smo se “profesionalno” oblekli z vso možno dežno opremo, za piko na i pa smo si na čelade dali še folijo za živila, da so glave ostale vsaj približno “suhe”.
Čez čas je dež ponehal, ampak mraz je ostal. Prokletije so res veličastne, kjer so strmi vrhovi (za nas v megli), globoke doline in tista divjina, ki te prevzame.
Hridsko jezero (jezero sreče) je bilo posebno – legenda pravi, da kopanje prinaša zdravje in srečo v ljubezni. Dva člana ekipe sta pogumno izkoristila priložnost in skočila v vodo kljub temperaturam, ki so bile bližje “črnogorskemu wellnessu: kratek skok, dolga regeneracija” kot poletnemu kopanju. Učinka legende ne bomo preverjali, ampak dejanje je bilo zagotovo pogumno. Vsi pa smo se v dolino pripeljali prijetno premočeni in z občutkom, da smo tudi ostali doživeli nekaj pogumnega in blatnega :-)
Naslednje dni smo osvojili Čakor, Mokro planino in zaključili v Rožajah. Prelazi, še več katunov, divji tereni, s spustom do namestitve (spanje v skupni sobi :-) in nočne palačinke) in zadnjo etapo proti Rožajam – lepa, polna razgledov in tistega občutka, da si nekaj res doživel.
Največji “wow” tabora je bila narava, saj je divja, čista, mirna… in zato zelo lepa. Imeli smo občutek, da smo edini gorniki in gorski kolesarji daleč naokoli. Po hribih pa srečaš le kakšnega pastirja, konje in krave ter TAM tovornjačka, Lado Nivo in Golfa dvojko.
